Čas za raziskovanje: STKP

Tretji dan vožnje po Slovenski turnokolesarski poti, ki je ne morem prevoziti v enem kosu (zaradi časovnih, ne fizičnih in/ali finančnih omejitev), sem prilagodil traso, ker sem si želel obiskati prijatelja v Radovljici. Do tja sem nameraval iti seveda preko čim več točk na STKP. Ob 6. uri sem po obilnem zajtrku štartal od prijateljeve hiše v Zatolminu, on pa se je odpravil na Krn. Sredi dneva so bile napovedane plohe in nevihte, zato sem želel čim večji del poti prevoziti pred dežjem. Vozil sem po dolini Idrijce, v Slapu ob Idrijci zavil proti Šentviški planoti. Vzpon na planoto je bil kar dolg in ko sem prispel na uravnan del, sem se ustavil ob tabli z zemljevidom, kjer sta do ene pritekla dva psa. En je bil tako navdušen nad mano, da mi je polizal roko, ves navdušen skakal okoli mene in se pustil božati. Spomnil me je na psa iz risanke V višave in še nekaj časa tekel za mano, ko sem se odpeljal naprej. Malo po osmi uri sem v neki dolini srečal gospo na kolesu, ki je šla gnat telice na drug pašnik in mi pokazala pot do najvišjega vrha Šentviške planote - Črvovega vrha, visokega 974 m. DO sem sem nabral že kar nekaj kilometrov in premagal precej višinske razlike ampak je šlo brez problema. Bil sem previden, da ne bi presenetil kakšne kače, saj je bil teren kot nalašč zanje. Na Črvovem vrhu se mi je odprl pogled na Tolminsko-Bohinjske gore in na temne oblake na Zahodu ... Pohitel sem naprej do naslednje točke - Zakojce, 702 m. Tam sem pojedel noro dobre rahle štruklje in spil en štamprle orehovca. Bil sem odločen, da se spustim v Baško grapo in nadaljujem proti prelazu Petrovo Brdo in Soriški planini, kjer sta bili naslednji točki. Tu sem spremenil določeno traso, saj gre iz Zakojce proti Cerknemu in škoda mi je bilo truda, da bi se s tolikšne nadmorske višine spustil precej nizko, zato sem spremenil odločitev in se odpravil proti Poreznu, 1630 m. Prispel sem do prelaza pod Otavnikom, gori pod Poreznom in nekaj sto metrov pred sabo zagledal res močne padavine. Kot nalašč je bila na tem prelazu prikolica tovornjaka, pod katero sem spravil sebe in kolo in se povsem izognil res močnim padavinam. Ko se je po dobri uri oblak odstranil, je bilo ozračje prijetno sveže in pred mano skoraj 800 višinskih metrov vzpona na Porezen. Pot je bila dolga ampak se mi je splačala, ker so bili na vrhu razgledi čudoviti. Privoščil sem si štrudelj in eno domače žganje, ker sem bil preznojen in ni bilo tako toplo. Pogovoril sem se z nadvse prijaznima oskrbnikoma iz Cerknega, skočil od koče še na vrh Porezna in se kmalu pričel spuščati po precej zahtevni in mokri poti proti Petrovemu Brdu, ker je bila na vidiku nova nevihta. Spust je bil tako zahteven, da sem moral velikokrat s kolesa in ga nesti preko korenin in skal. Sicer pa se je kolo noro dobro izkazalo, oprijem gum je bil odličen, kot tudi zavore in vzmetenje. Na Petrovem Brdu je bila STKP končno tako označena, kot bi morala biti povsod koder sem vozil. Oskrbnik koče mi je splaknil kolo in hitro sem se odpeljal proti Soriški planini. Ravno ko sem prispel do Litostrojske koče, je pričelo ponovno deževati in videti je bilo, da bo deževalo dlje kot dopoldne. Kakšno uro in pol je trajal postanek v tej koči, žig pa sem dobil v spodnji ... Spočil sem se in zgubil čas, ki sem ga nameraval porabiti za vožnjo na Uskovnico in Pokljuko. Po mokri cesti sem se malo prezebel spustil v toplejše kraje, prispel do Ribčevega Laza, dobil še zadnji žig ta dan in poklical prijatelja iz Srednje vasi, pri katerem bi lahko prespal in pot na Uskovnico in Pokljuko nadaljeval prihodnji dan. Nisem ga dobil in poklical prijatelja iz Radovljice. Zelo je bil vesel mojega klica in po umivanju v Bohinjskem jezeru sem se odpeljal proti Radovljici. Zelo naporen dan, predvsem psihično zaradi dežja in fizično zaradi več kot 2500 prevoženih in prehojenih višincev sem se odločil da bom s STKP nadaljeval kdaj drugič, čeprav sem nameraval priti do Mojstrane. Do konca dopusta bom prevozil še kakšnih 5 etap, od Bohinjske Bistrice do izvira Soče in čez Zasavsko hribovje.