Čas za raziskovanje: STKP

Za pričetek Slovenske turnokolesarske poti sem izbral dolino Lepena oz. Dom dr. Klementa Juga na koncu Lepene. Najprej sem seveda moral priti tja iz Tolmina, kjer sem spal in ker rad odkrivam nove kraje in ljubim dogodivščine, nisem šel po dolini ampak čez planine nad Drežnico. Štartal sem pred 6. uro, malo po 7. uri sem bil v Drežnici, malo pred 11. uro po ogledu skoraj usahlega slapa Curk nad Drežniškimi Ravnami po izgubi ene ure na planini Zaprikraj in Predolina, sledilo a je kar zahtevno prečenje in nošenje kolesa proti planini Gólobar ter nor spust proti dolini Soče. Razbolele so se mi roke in noge ampak sem končno preizkusil sposobnosti polnovzmetenega kolesa. Na začetku Lepene sem se ustavil v restavraciji in okoli 13. ure prispel do doma dr. Klementa Juga na koncu Lepene, kjer še niso imeli uradnega žiga STKP ampak sem dobil precej velik neizviren žig v obliki doma. Na poti od Lepene do Tolmina nisem videl niti ene oznake STKP, v nekaterih postojankah sploh še niso slišali za to pot, pa naj bi bil pri njih žig. Organizatorjem je malo zmanjkalo časa ampak nič hudega, sem na dovolj načinov ovekovečil svoj obisk določenih točk na poti. Zaradi konstantnih pritiskov na zadnjo plat sem imel kar težave s sedenjem, malo mi je padla motivacija, ker me je za nazaj čakalo še dobrih 45 km in več kot 1500 m višincev za premagat ... Vozil sem po lepi poti po levem bregu Soče (Alpe Adria Trail). V Drežnici sem dobil prvi uradni žig in bil že skoraj povsem odločen, da se spustim nazaj v dolino pa me je gostilničarka prepričala in vzpodbudila, da vzpon na Planico in planino Kuhinja pod Krnom, kjer je bila naslednja kontrolna točka na poti. Pri vzponu proti Planici nad Kosečem pri Drežnici je pričelo rahlo deževati, pot se je pričela precej strmo vzpenjati, kmalu je postala položna ampak mokra, zato sem večino časa kolo potiskal. Na Planici na višini približno 1250 m sem že od daleč slišal neke planince, prenehalo je deževati in odprl sem je pogled proti s soncem obsijanemu Kobariškemu Stolu in dolini po dežju. Nekaj metrov pred italijansko kapelico na Planici nisem mogel verjeti, da bom srečal prijatelje/znance skavte, ki so imeli potovalni tabor iz Kobarida proti Tolminu in še ne vem kam naprej. Malo sem jih poslikal, oni mene in jim zaželel srečno pot, ker se mi je mudilo (ura je bila že čez 19., jaz pa sem moral priti še čez en kar visok prelaz do Tolmina). Ob 19.30 sem bil na planini Kuhinja, kjer sem se za nekaj minut ves blaten ustavil in dobil gratis čaj (več si nisem mogel privoščiti, ker mi je zmanjkalo gotovine ... V hribe nikoli več brez!) od nadvse prijazne oskrbnice in šel čez vas Krn proti prelazu/planini Pretovč pod Mrzlim vrhom. Do sem sem prispel ob 20.30 in do sončnega zahoda je bilo samo še kakšnih 15 minut. Nameraval sem iti še do naslednje točke STKP - Javorci, pa je bilo v gozdu pretemno in pričelo je spet deževati. Čakalo me je skoraj 1000 m spusta do Tolmina po betonsko-kamniti poti, pregrevale so se mi zavore, zaradi konstantnega zaviranja so me pričele boleti roke in zaradi stanja na pedalih noge.

Uh, kakšen prvi dan na poti, koliko doživetij in premišljenih odločitev. Niti enega padca, bolečine samo na riti zaradi sedenja, ogromno motivacije in moči v nogah po več kot 3000 opravljenih višincih ... Spraševal sem se, do kdaj mi bo uspelo prevoziti celotno pot ... Nekaj načrtov sem že sestavljal ampak še nič dokončnega; bom(o) videli, verjetno pa mi ne bo uspelo letos.

Fotke in nekaj opisov: