STKP - 2.

Tretji dan vožnje po Slovenski turnokolesarski poti, ki je ne morem prevoziti v enem kosu (zaradi časovnih, ne fizičnih in/ali finančnih omejitev), sem prilagodil traso, ker sem si želel obiskati prijatelja v Radovljici. Do tja sem nameraval iti seveda preko čim več točk na STKP. Ob 6. uri sem po obilnem zajtrku štartal od prijateljeve hiše v Zatolminu, on pa se je odpravil na Krn. Sredi dneva so bile napovedane plohe in nevihte, zato sem želel čim večji del poti prevoziti pred dežjem. Vozil sem po dolini Idrijce, v Slapu ob Idrijci zavil proti Šentviški planoti. Vzpon na planoto je bil kar dolg in ko sem prispel na uravnan del, sem se ustavil ob tabli z zemljevidom, kjer sta do ene pritekla dva psa. En je bil tako navdušen nad mano, da mi je polizal roko, ves navdušen skakal okoli mene in se pustil božati. Spomnil me je na psa iz risanke V višave in še nekaj časa tekel za mano, ko sem se odpeljal naprej. Malo po osmi uri sem v neki dolini srečal gospo na kolesu, ki je šla gnat telice na drug pašnik in mi pokazala pot do najvišjega vrha Šentviške planote - Črvovega vrha, visokega 974 m. DO sem sem nabral že kar nekaj kilometrov in premagal precej višinske razlike ampak je šlo brez problema. Bil sem previden, da ne bi presenetil kakšne kače, saj je bil teren kot nalašč zanje. Na Črvovem vrhu se mi je odprl pogled na Tolminsko-Bohinjske gore in na temne oblake na Zahodu ... Pohitel sem naprej do naslednje točke - Zakojce, 702 m. Tam sem pojedel noro dobre rahle štruklje in spil en štamprle orehovca. Bil sem odločen, da se spustim v Baško grapo in nadaljujem proti prelazu Petrovo Brdo in Soriški planini, kjer sta bili naslednji točki. Tu sem spremenil določeno traso, saj gre iz Zakojce proti Cerknemu in škoda mi je bilo truda, da bi se s tolikšne nadmorske višine spustil precej nizko, zato sem spremenil odločitev in se odpravil proti Poreznu, 1630 m. Prispel sem do prelaza pod Otavnikom, gori pod Poreznom in nekaj sto metrov pred sabo zagledal res močne padavine. Kot nalašč je bila na tem prelazu prikolica tovornjaka, pod katero sem spravil sebe in kolo in se povsem izognil res močnim padavinam. Ko se je po dobri uri oblak odstranil, je bilo ozračje prijetno sveže in pred mano skoraj 800 višinskih metrov vzpona na Porezen. Pot je bila dolga ampak se mi je splačala, ker so bili na vrhu razgledi čudoviti. Privoščil sem si  štrudelj in eno domače žganje, ker sem bil preznojen in ni bilo tako toplo. Pogovoril sem se z nadvse prijaznima oskrbnikoma iz Cerknega, skočil od koče še na vrh Porezna in se kmalu pričel spuščati po precej zahtevni in mokri poti proti Petrovemu Brdu, ker je bila na vidiku nova nevihta. Spust je bil tako zahteven, da sem moral velikokrat s kolesa in ga nesti preko korenin in skal. Sicer pa se je kolo noro dobro izkazalo, oprijem gum je bil odličen, kot tudi zavore in vzmetenje. Na Petrovem Brdu je bila STKP končno tako označena, kot bi morala biti povsod koder sem vozil. Oskrbnik koče mi je splaknil kolo in hitro sem se odpeljal proti Soriški planini. Ravno ko sem prispel do Litostrojske koče, je pričelo ponovno deževati in videti je bilo, da bo deževalo dlje kot dopoldne. Kakšno uro in pol je trajal postanek v tej koči, žig pa sem dobil v spodnji ... Spočil sem se in zgubil čas, ki sem ga nameraval porabiti za vožnjo na Uskovnico in Pokljuko. Po mokri cesti sem se malo prezebel spustil v toplejše kraje, prispel do Ribčevega Laza, dobil še zadnji žig ta dan in poklical prijatelja iz Srednje vasi, pri katerem bi lahko prespal in pot na Uskovnico in Pokljuko nadaljeval prihodnji dan. Nisem ga dobil in poklical prijatelja iz Radovljice. Zelo je bil vesel mojega klica in po umivanju v Bohinjskem jezeru sem se odpeljal proti Radovljici. Zelo naporen dan, predvsem psihično zaradi dežja in fizično zaradi več kot 2500 prevoženih in prehojenih višincev sem se odločil da bom s STKP nadaljeval kdaj drugič, čeprav sem nameraval priti do Mojstrane. Do konca dopusta bom prevozil še kakšnih 5 etap, od Bohinjske Bistrice do izvira Soče in čez Zasavsko hribovje.

pogled proti Golakom in dolini reke Trebuščice

Baška grapa in Tolminsko-Bohinjske gore 

Baška grapa

zavetje pred nevihto

nevihta nad Tolminom

Kojca in Zakojca ter Šentviška planota v ozadju

vrh Porezna

škatla STKP na Petrovem Brdu

Soriška planina

za moč in zdravje

Po dežju ...

STKP - 1.2

Od prvotno načrtovane prve etape STKP, ki sem se je lotil, mi je ostal še obisk Javorce, ki sem jo na prvi dan moral spustiti zaradi teme in dežja. Tja sem se odpravil po umirjenem jutru dan po napornem vzponu na Jerebico s prijatelji, da se malo razmigam in dobim še ta žig. Okoli 10.30 ure dopoldne sem po 45 minutah prispel iz Zatolmina do cerkvice, teklo je od mene vendar nisem imel večjih težav. V cerkvici je imela skupina upokojencev ravno voden ogled, od daleč pa sem zagledal ministra za kmetijstvo in uspešno tolminsko podjetnico. Počakal sem, da sem dobil žig in odšel v dolino. Ko sem se ravno stuširal in pospravil premočene obleke, se je pred prijateljevo hišo ustavil terenec, ki ga je vozila omenjena podjetnica. Iz njega so stopili minister, njegova žena in še en podjetnik ... Prijatelj jih je povabil v hišo in v minutki smo vse razmetano pospravili, prišli so v hišo, predstavili smo se en drugemu in goste postregli. Huh, kakšna naglica in prijetno presenečenje. Popoldne sem nameraval nadaljevati pot proti naslednjim postojankam na poti, pa sem si zaradi popoldanske nevihte premislil. Odlična odločitev, saj sem nabral dovolj moči za konkreten podvig, ki me je čakal naslednji dan.

STKP - 1.1

Za pričetek Slovenske turnokolesarske poti sem izbral dolino Lepena oz. Dom dr. Klementa Juga na koncu Lepene. Najprej sem seveda moral priti tja iz Tolmina, kjer sem spal in ker rad odkrivam nove kraje in ljubim dogodivščine, nisem šel po dolini ampak čez planine nad Drežnico. Štartal sem pred 6. uro, malo po 7. uri sem bil v Drežnici, malo pred 11. uro po ogledu skoraj usahlega slapa Curk nad Drežniškimi Ravnami po izgubi ene ure na planini Zaprikraj in Predolina, sledilo a je kar zahtevno prečenje in nošenje kolesa proti planini Gólobar ter nor spust proti dolini Soče. Razbolele so se mi roke in noge ampak sem končno preizkusil sposobnosti polnovzmetenega kolesa. Na začetku Lepene sem se ustavil v restavraciji in okoli 13. ure prispel do doma dr. Klementa Juga na koncu Lepene, kjer še niso imeli uradnega žiga STKP ampak sem dobil precej velik neizviren žig v obliki doma. Na poti od Lepene do Tolmina nisem videl niti ene oznake STKP, v nekaterih postojankah sploh še niso slišali za to pot, pa naj bi bil pri njih žig. Organizatorjem je malo zmanjkalo časa ampak nič hudega, sem na dovolj načinov ovekovečil svoj obisk določenih točk na poti. Zaradi konstantnih pritiskov na zadnjo plat sem imel kar težave s sedenjem, malo mi je padla motivacija, ker me je za nazaj čakalo še dobrih 45 km in več kot 1500 m višincev za premagat ... Vozil sem po lepi poti po levem bregu Soče (Alpe Adria Trail). V Drežnici sem dobil prvi uradni žig in bil že skoraj povsem odločen, da se spustim nazaj v dolino pa me je gostilničarka prepričala in vzpodbudila, da vzpon na Planico in planino Kuhinja pod Krnom, kjer je bila naslednja kontrolna točka na poti. Pri vzponu proti Planici nad Kosečem pri Drežnici je pričelo rahlo deževati, pot se je pričela precej strmo vzpenjati, kmalu je postala položna ampak mokra, zato sem večino časa kolo potiskal. Na Planici na višini približno 1250 m sem že od daleč slišal neke planince, prenehalo je deževati in odprl sem je pogled proti s soncem obsijanemu Kobariškemu Stolu in dolini po dežju. Nekaj metrov pred italijansko kapelico na Planici nisem mogel verjeti, da bom srečal prijatelje/znance skavte, ki so imeli potovalni tabor iz Kobarida proti Tolminu in še ne vem kam naprej. Malo sem jih poslikal, oni mene in jim zaželel srečno pot, ker se mi je mudilo (ura je bila že čez 19., jaz pa sem moral priti še čez en kar visok prelaz do Tolmina). Ob 19.30 sem bil na planini Kuhinja, kjer sem se za nekaj minut ves blaten ustavil in dobil gratis čaj (več si nisem mogel privoščiti, ker mi je zmanjkalo gotovine ... V hribe nikoli več brez!) od nadvse prijazne oskrbnice in šel čez vas Krn proti prelazu/planini Pretovč pod Mrzlim vrhom. Do sem sem prispel ob 20.30 in do sončnega zahoda je bilo samo še kakšnih 15 minut. Nameraval sem iti še do naslednje točke STKP - Javorci, pa je bilo v gozdu pretemno in pričelo je spet deževati. Čakalo me je skoraj 1000 m spusta do Tolmina po betonsko-kamniti poti, pregrevale so se mi zavore, zaradi konstantnega zaviranja so me pričele boleti roke in zaradi stanja na pedalih noge.

Uh, kakšen prvi dan na poti, koliko doživetij in premišljenih odločitev. Niti enega padca, bolečine samo na riti zaradi sedenja, ogromno motivacije in moči v nogah po več kot 3000 opravljenih višincih ... Spraševal sem se, do kdaj mi bo uspelo prevoziti celotno pot ... Nekaj načrtov sem že sestavljal ampak še nič dokončnega; bom(o) videli, verjetno pa mi ne bo uspelo letos.

Fotke in nekaj opisov:

pogled proti Kobaridu

pogled proti Krnu

ˇslapˇ Curk

čudovita pot

pogled proti Krnu

jarki na prelazu nad planino Zaprikraj

planina Predolina in gora Javoršček

čudovita pot ...

strmina pod (in nad) potjo

pogled proti planini Predolina

gora Vršič

začetek spusta po mulatjeri 

Soča

Lepenjica in pritok

dolina Lepena

Soča in pravljični zaliv s slapom

pogled proti Krnu iz Drežnice pred dežjem

Drežniška cerkev

pogled proti zahodu po dežju

Drežnica od zgoraj

italijanska kapela na Planici

osvetljeno pobočje pod Batognico nad planino Kuhinja

koča na planini Kuhinja

sončni zahod s planine Pretovč

posledice vožnje po blatnih poteh